Aleksitimija v psihoterapiji

Ali ko ni besed za opis čustev

Ste se kdaj počutili izgubljeno, ko bi morali povedati, kaj čutite? Ali pa vam kdo očita, da ste "hladni", vi pa preprosto ne veste, kaj naj bi čutili? Morda vas spremlja občutek praznine, a zanj nimate besed. Če se prepoznate v tem opisu, berete pravi zapis.

V terapevtski sobi se pogosto srečujemo z različnimi oblikami izražanja čustev. Medtem ko nekateri klienti hitro vzpostavijo stik s svojim notranjim doživljanjem, drugi ostajajo v besedni tišini, kot da zanje čustveni jezik ne obstaja. Tu vstopi pojem aleksitimije – osebnostne lastnosti, ki označuje težave pri prepoznavanju, izražanju in razumevanju lastnih čustev.

Izraz aleksitimija izvira iz grških besed »a-« (brez), »lexis« (beseda) in »thymos« (duša, čustvo), kar dobesedno pomeni »brez besed za čustva«. Gre za koncept, ki ga je v 70. letih 20. stoletja razvil psihiater Peter Sifneos. Aleksitimija ni duševna motnja, temveč osebnostna poteza, ki pa lahko pomembno vpliva na kakovost življenja in odnose posameznika, kot tudi na dinamiko terapevtskega procesa.

Klienti z aleksitimijo pogosto prihajajo v terapijo zaradi telesnih simptomov, stresa, anksioznosti ali konfliktov v odnosih, a se izkaže, da za temi težavami tiči pomanjkanje stika z lastnimi čustvi. V terapevtskem procesu se to lahko izrazi na več načinov:

• Omejena čustvena ekspresija: Klienti uporabljajo splošne izraze (npr. "slabo mi je") brez jasne opredelitve, kaj točno doživljajo.

• Zmedenost med telesnimi in čustvenimi stanji: Čustva pogosto opisujejo kot telesne simptome (npr. napetost, pritisk v prsih), ne da bi jih prepoznali kot npr. jezo ali žalost.

• Kognitivna naravnanost: Terapevt sliši faktografske pripovedi, brez osebne refleksije ali čustvenega tona.

• Omejena domišljija: Težave pri uporabi metafor, sanj ali kreativnega raziskovanja notranjega sveta.

• 
  

Ko je čustvena otopelost obrambni mehanizem

V globljem ozadju aleksitimije je pogosto prisoten nezavedni obrambni mehanizem, ki služi kot zaščita pred bolečimi ali nezaželenimi občutki. V transakcijski analizi takšno notranjo strukturo pogosto prepoznamo kot del driverja "Ne čuti!" (Don't Feel). Gre za zgodnjo odločitev, ki jo oseba sprejme v otroštvu – da je čutiti nevarno, nezaželeno ali nesprejemljivo.

Ta obramba omogoča preživetje v okolju, kjer čustva niso bila podprta ali so bila celo kaznovana. A kasneje v življenju ista zaščita postane ovira: onemogoča bližino, radost in celovit stik s sabo.

Terapevtski odziv

Delo s klientom, ki ima aleksitimijo, zahteva potrpežljivost in posebno občutljivost. Terapevt postane neke vrste prevajalec med telesom, vedenjem in možnimi čustvenimi pomeni. Poudarek je pogosto na razvoju osnovnega čustvenega besednjaka, zavedanju telesnih signalov ter postopni gradnji varnega odnosa, v katerem lahko klient začuti in izrazi čustva, ki jih prej ni znal ali upal prepoznati.

Uporaba somatskih, umetniških ali telesno usmerjenih pristopov je lahko izjemno koristna. Prav tako tudi raziskovanje vzorcev iz otroštva, kjer je bilo izražanje čustev morda zanemarjeno, kaznovano ali nepodprto.

Kaj lahko pridobite?

Če se prepoznate v opisu aleksitimije, vedite, da niste sami. Terapevtski proces lahko:

• pomaga razvozlati, kaj se skriva za občutki praznine ali zmedenosti,

• omogoči varno raziskovanje čustvenih vsebin,

• izboljša vašo zmožnost za povezovanje z drugimi,

• in okrepi vašo notranjo stabilnost.

Aleksitimija ni ovira, ki bi onemogočala psihoterapevtsko delo, temveč izziv in priložnost za globoko preobrazbo. Terapevtski proces lahko klientu omogoči, da ponovno odkrije svoj notranji čustveni svet, mu da besede in s tem tudi več moči v odnosu do sebe in drugih. In v tem smislu je prav terapevtski odnos tisti prostor, kjer se začnejo rojevati prve besede za nekoč neimenovana čustva.

Kakšen je moj odnos do čustvovanja, vprašalnik:

vprasalnikalekstimija.pdf

Download PDF • 508KB

Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije