Kdaj je čas za spremembo

Ali ko notranji svet najde svoj ritem

V življenju ni vedno potrebna velika odločitev. Včasih je največ, kar lahko človek stori zase, to, da ostaja v stiku s seboj – da prisluhne, zazna, raziskuje. Rast se ne zgodi vedno z udarno spremembo ali pogumnim prebojem. Pogosto se začne v tistem tihem prostoru, kjer se pojavi vprašanje: Kaj pravzaprav potrebujem, da grem naprej?

Eden izmed pomembnih znakov notranjega napredka je trenutek, ko človek začne izražati svoje potrebe navzven. Kar je dolgo časa tiho živelo znotraj – morda kot občutek, slutnja, tiha bolečina – začne dobivati besede, obliko, prostor. In to je velik korak. Postaviti se zase ne pomeni kričati, zahtevati ali se boriti. Pomeni priznati si, da kar čutiš, šteje. Da tvoje potrebe niso odveč. In kar je še pomembneje – da si varen, ko jih izraziš.

Notranje spremembe se redko zgodijo čez noč. A že samo to, da nekdo dopusti svojemu notranjemu svetu, da se premika v svojem ritmu, ustvarja temelje za nekaj novega. Sprememba se pogosto začne z majhnim premikom – z rahlim popuščanjem starih obramb, z večjo odprtostjo do sebe ali z novim pogledom na staro rano.

Pravi trenutek za dejanje pride takrat, ko se v človeku vzpostavi zavezništvo med njegovim notranjim Odraslim in njegovim Notranjim otrokom. Ko odrasli del osebnosti, ki zna razmišljati, sprejemati odgovornost in presojati realnost, stopi v stik z nežnostjo, ranljivostjo in pristnostjo notranjega otroka. Ko skupaj prepoznata, da je čas za korak. Takrat je sprememba ne le mogoča, ampak tudi varna.

In morda za zdaj res ni treba storiti nič velikega. Dovolj je ostati v stiku. Dovolj je, da se notranji svet premika po svoji meri – zaupno, spoštljivo in v lastnem ritmu.

Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije